Žička kartuzija

ZGODOVINA NASTANKA KARTUZIJANSKEGA REDA

Začetnik redovne skupnosti kartuzijanov je bil redovnik sveti Bruno (rojen v Kolnu, študiral v Reimsu), ki se je z dvema somišljenikoma umaknil v samoto, da bi živel po evangeliju. Bruna sta tovariša kmalu zapustila, kasneje pa se mu je pridružilo šest drugih mož, ki so stremeli za istimi cilji. S pomočjo grenobelskega škofa Huga so leta 1084 našli primeren kraj v divji alpski dolini nad Grenoblom, kjer so v popolni samoti živeli in molili. Po skalnatih pečinah so meniško naselbino imenovali Charteux – Cartusia.

Od ustanovitve prvega kartuzijanskga samostana leta 1084 do 1500 je njihovo število naraslo na 201. Posejani so bili po vsej Evropi, največ v Franciji. Na sedanjem slovenskem ozemlju so kartuzijani ustanovili štiri postojanke:

• Žiče – ustanovljena okoli leta 1160
• Jurklošter – ustanovljena okoli 1170
• Bistra pri Vrhniki – ustanovljena okoli leta 1260
• Pleterje – ustanovljena okoli leta 1403

USTANOVITEV ŽIČKE KARTUZIJE

Natančnega datuma ustanovitve Žičke kartuzije ne poznamo, vsekakor pa je nastala med leti 1155 in 1165, ko je bila spisana njena ustanovna listina. Zgodovinarji si niso enotni glede letnice začetka samostana ob Žičnici, vsi pa priznavajo Otakarja III. Traungavca, štajerskega mejnega grofa in njegovega sina Otakarja IV., prvega štajerskega vojvodo, za ustanovitelja Žičke kartuzije.

Ni povsem jasno, zakaj se je Otakar III. Odločil za tedaj neznane menihe – kartuzijane. Prav gotovo jih je spoznal v Franciji in Italiji, kjer so že imeli svoje postojanke. Gotovo mu je na potovanjih prišlo na misel, da bi v svojo mejno deželo poklical sinove sv. Bruna.

Otakar je imel sprva težave z odobritvijo naselitve kartuzijanov na Spodnjem Štajerskem. V Franciji in Italiji so kartuzijani namreč že imeli 18 redovnih naselbin, v Žička pa bi bila prva tovrstna naselbina zunaj klasičnih dežel, v katerih se je red najprej uveljavil. Kljub začetnim težavam mu je na koncu uspelo. Ko so prvi kartuzijani prišli v dolino, je naselje Žiče prav gotovo že obstajalo. Samostan v začetku ni imel imena, le dolina Žičnice se je imenovala po zavetniku kartuzijanske cerkve, sv. Janezu Krstniku. Pozneje se je samostana prijelo ime Žička kartuzija, po bližnji vasi Žiče.

Otakar III. je v času izgradnje samostana umrl (31. 12. 1146), zato je njegov sin Otakar IV. uspešno nadaljeval začeto očetovo delo. Bil je velik dobrotnik Žičke kartuzije in je zagotovil njen obstoj. V kartuziji so bili, razen menihov pokopani tudi številni štajerski plemiči in drugi odličniki. V samostanu je našel svoj poslednji mir tudi ustanovitelj Otakar III., skupaj s svojo ženo Kunigundo in njunim sinom Otakarjem IV.. Do leta 1827 so vsi trije ležali v grobnici kapele, pozidane na desni strani enoladijske samostanske cerkve. V samostanu so pokopani tudi nekateri člani družine Konjiških ter plemiči Žovneški, kasneje Celjski.

LEGENDA O NASTANKU ŽIČKE KARTUZIJE

O ustanovitvi Žičkega samostana kartuzijanov se je ohranila legenda, ki ima dve različici. Po prvi naj bi mejni grof Otakar III. pričel ustanavljati kartuzijo po vrnitvi iz vojne. Ker se je Otakar hotel oddahniti od skrbi se je s plemenitaši odpravil na lov na Konjiško goro. Oddaljil se je od ostalih lovcev in prišel v senčnate globeli na južni strani gora, kjer je nenadoma zagledal košuto izredne beline. Pri zasledovanju lepe živali je grof prišel na kraj, kjer danes stoji kartuzija, takrat pa tam ni bilo ničesar razne izjemne narave in močne energije. Ko je žival izginila, je Otakar sestopil s konja in se zleknil pod bližnje drevo, da bi si oddahnil in malo zaspal. V dremežu je zagledal privid – moža, ki se je svetil bolj kot sonce in je bil oblečen v kameljo kožo. Tujec se je predstavil kot Janez Krstnik in grofu naročil, naj na mestu, kjer je zaspal, pozida samostan. Janez Krstnik mu je naročil, naj vanj naseli kartuzijane, ki so s svetim Brunom na čelu ustanovili Veliko kartuzijo v francoskih Alpah. Otakar je svetniku zagotovil, da bo naročilo izpolnil, apostol pa je tedaj izginil. Medtem se je približevalo grofovo spremstvo s psi, ki so podili zajca. Žival se je zatekla v plemičevo naročje, kakor da bi pri njem iskala zavetje. Vpitje lovcev in zajec sta Otakarja prebudila iz sna in vzkliknil je v slovenskem jeziku: “Zajec, glejte zajca!” Zato je grof Otakar imenoval ta kraj Zajec, nemško govoreči ljudje pa Seitz. Domačini še sedaj samostanu rečejo “Zajcklošter”.

Po drugi obliki  legende naj bi Otakar pričel z gradnjo samostana v Konjicah. Grof je namreč ugotovil, da je kraj, ki ga je Janez Krstnik izbral za samostan, pretesen in je zato je izbral drugo mesto ob severnem podnožju Konjiške gore. Posest za gradnjo naselbine si je Otakar pridobil od Leopolda Konjiškega in samostan s cerkvijo skoraj že pozidal. Tedaj pa bi se naj grofu ponovno prikazal svetnik in ga karal, češ da je postavil kartuzijo na drugem kraju, kakor je bilo zapovedano. Naročil mu je, da naj samostan odstrani, pusti naj le cerkev, ki naj postane župnijska, kraj Konjice pa naj pripada samostanu. Otakar je drugi ukaz svetnika izpolnil in pozidal kartuzijo tam, kjer se mu je ta prvikrat prikazal. Grof  Otakar je v samostanu našel svoj zadnji mir. Pokopali so ga skupaj z ženo v zakristiji cerkve, na kraju, kjer se mu je prvikrat razodel Janez Krstnik. Njegov grob so pokrili z belim marmorjem.

SAMOSTANSKA PRAVILA 

Žička kartuzija je bila sprva urejena po vzoru francoskih kartuzij, ki so imele zelo stroga pravila. Na čelu samostanske družbe je bil prior, ki je živel v zgornjem samostanu, v spodnjem samostanu bratov laikov pa je delo vodil prokurato – oskrbnik.

V zgornjem samostanu, kjer je bilo 13 celic, je živelo 12 menihov, ki so bili za takratne razmere zelo izobraženi. Vsak je imel poleg hišice še delavnico in majhen vrt. Imeli so strogi red. Približno ena tretjina dneva je bila določena za ustno molitev, druga za premišljevanje, tretja za ročno delo. Menihi zgornjega samostana so vstajali poleti ob polnoči, pozimi kakšni dve uri pozneje. Opoldne si je vsak skuhal borno kosilo. Posti so bili sprva strogi, hrana enostavna. Mesa, razen rib, niso uživali. V ponedeljek, sredo in petek je bil post ob kruhu in vodi. V zgornjem samostanu je večji del vladal molk. Ob sobotah so se sešli, da so se pogovorili o potrebnih rečeh in opravili spoved. Bela obleka kartuzijanov je bila preprosta, poleti narejena iz konopljinega platna, pozimi pa iz volne bele barve. Okoli ledij so nosili bodeč opasnik, počez dolg talar (do gležnjev segajoča obleka) in po vrhu še škapulir: na ramah spet kos blaga, padajoč čez prsi in hrbet.

V spodnjem samostanu (Špitalič) je prokurator vodil celo gospodarstvo, nadziral brate (laike) in sprejemal goste. Laiki niso znali pisati, obdelovali so zemljo, redili živino in se pečali s potrebnimi rokodelstvi. Pri hrani so imeli manj postov, ker so morali težko delati.

Skozi stoletja se je tudi v Žičkem samostanu pričel rahljati nekdaj strogi kartuzijanski red. Skromni in tihi samostan je postal sedež mogočnega imetnika velikanskih posestev in podložnikov. Kartuzija je postala bogata, toda znotraj slaba. Turki so večkrat upostošili posestva, prišli so veliki davki in razne ujme: gospodarstvo je začelo hirati. Vsestransko propadanje je doseglo vrhunec, ko se je razširila Lutrova vera. Leta 1564 je redovno življenje celo prenehalo. Nadvojvoda Karel je ukazal, naj se vsi pohujšljivo živeči menihi odpošljejo v druge samostane. Leta 1595 so pod vodstvom priorja Viana Gravelija obnovili red in uredili samostansko gospodarstvo. Leta 1782, za vlade Jožefa II., so samostan ukinili.

GOSPODARSTVO IN ARHITEKTURA SAMOSTANA

Okoli leta 1700 so imeli žički kartuzijani poleg samostana še tri cerkve (cerkev sv. Janeza Krstnika, Marijina cerkev, cerkev sv. Ane) in dvorce v Konjicah, Oplotnici, Mariboru ter v Gradcu. Poleg številnih njiv, pašnikov, travnikov in gozdov, so imeli tudi veliko vinogradov. Posebej je treba omeniti samostansko steklarno, ki je stala blizu špitalske cerkve. Pri viru Ivana Zelka naj bi obstajala že leta 1543, na vsak način pa je najstarejša glažuta na slovenskem Štajerskem. Imela je peč s 4 do 8 talilnimi lonci, proizvajala pa je steklo za dom, za lekarne in šipe za okna. Za lastne potrebe so menihi v Špitaliču postavili mlin na žrmlje, opekarno za žganje opeke in v Sotni pri Žičah mlin na vodo.

Razen cerkva in njihovih stavbnih posebnosti je pri kartuzijanih posebno zanimiva celotna samostanska zasnova, ki je bila sorazmerno svobodna in se je vsakič ravnala po zemljišču, ki je bilo za gradnjo na razpolago. Cerkev sv. Janeza Krstnika v zgornjem samostanu je bila zgrajena v 12. stoletju. Postavili so jo francososki mojstri iz Velike kartuzije v romanskem slogu. Pozneje so jo gotizirali. Pri zidavi ozke in dolge cerkve so že uporabljali šilaste loke, rebraste oboke ter opornike. V skladu s strogostjo reda, kartuzijanska arhitektura ni poznala nepotrebnega okrasja in razkošja. Pomen Žičke kartuzije je zlasti v tem, da je v evropskem merilu eden od glavnih spomenikov zgodnjega kartuzijanskega stavbarstva, saj se prvi samostani tega reda niso ohranili.

KORAK ZA KORAKOM

Avtor: Bogdan Badovinac, 2010
Lokacija: Razstaviščni prostor

V protokolarnih prostorih obnovljenega gospodarskega poslopja Žičke kartuzije je od oktobra 2010 na ogled stalna razstava Korak za korakom. Razstava je zasnovana kot konservatorska  galerija; prikazuje več kot tridesetletno delo konservatorske stroke pri obnovi kartuzije in je pomemben vir informacij o stanju, kakršno je današnjim obiskovalcem večinoma neznano in skrito.

Razstavo je pripravil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota v Celju, v sodelovanju z Občino Slovenske Konjice ob praznovanju 850-letnice prihoda kartuzijanov v dolino Žičnice.

Program obnove in projekti revitalizacije Žičke kartuzije so izdelani z namenom, da bi v enovito krajinsko spomeniško območje postavljene objekte spomenika celostno zavarovali, ohranili, predstavili in oživili. Razen v evropsko primerljivih gradbenih kvalitetah stavb in zaključenem prostoru kartuzije se enkratnost spomenika kaže tudi v ohranjeni dvojnosti prostorske zasnove kartuzijanskega samostana z nepozidanim vmesnim prostorom med Spodnjim in Zgornjim samostanom. Mir, ki je še ohranjen, prvobitnost in duh prostora dajejo kartuziji še dodatno vrednost, ki osmišlja preteklo in prihodnje vloženo delo. Seveda bosta pri vseh nadaljnjih postopkih potrebna preudarnost in razmislek, da ne bodo le-ti spomeniku v škodo. Z nedestruktivnimi arheološkimi metodami bo potrebno raziskati kulturne plasti celotnega območja poselitve Zgornjega in Spodnjega samostana ter sedaj zasutih ribnikov.

Vir: Zloženka Korak za korakom… Obnova Zgornjega samostana Žičke kartuzije (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje)

KULTURNA DEDIŠČINA ŽIČKE KARTUZIJE

Avtorica: dr. Nataša Golob, 2007
Lokacija: Razstaviščni prostor

V obnovljenem gospodarskem poslopju Žičke kartuzije je od leta 2007 na ogled stalna razstava žičkih rokopisov. Kartuzijani namreč niso širili vere med ljudmi z govorjeno besedo, temveč s pisano in medse so sprejemali le ljudi s temeljitim znanjem jezika in pisarskih veščin. Velik del svojega življenja so posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij: teologije, astronomije, praktičnih ved in književnih stvaritev. Med ohranjenimi besedili je veliko znamenitih del, ki so neprecenljivi spomeniki naše intelektualne dediščine in širšega srednjeevropskega prostora.

Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo, kljub okrnjenosti, vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih približno 120 srednjeveških rokopisov in skoraj 100 fragmentov. To je le majhen del nekdanjega bogastva in še ta je zvečine zunaj slovenskih meja. Vendar je to edina skupina srednjeveških rokopisov iz slovenskih krajev, kjer lahko govorimo o skoraj štiri stoletja trajajočem nepretrganem rokopisnem delovanju samostanske skupnosti.

Ker so rokopisi mnogoplastni spomeniki, nam sporočajo marsikaj: ohranjene signature nam povedo, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije resnično kakih 2000 rokopisov. Pod besedila so se nekajkrat podpisali menihi in tudi prepisovalci iz zunanjega sveta, ki so nemara bili dobrotniki samostana, njihove pisave so bogata paleta različnih paleografskih oblik. To je edina dovolj zaokrožena skupina rokopisov pri nas, da lahko spremljamo razvoj okrašenih inicial in spregovorimo o »žičkem slogu«. Poleg tega se jih nekaj postavlja z barvitim slikarskim okrasom, ki so ga prispevali – v skladu s tedanjim načinom delovanja – poklicni, pogosto potujoči slikarji.

V okviru stalne razstave Kulturna dediščina Žičke kartuzije, si lahko ogledate tudi originalno posvečeno kartuzijansko oblačilo, ki je darilo Kartuzije Pleterje in predstavlja simbol belih menihov, ki so tod živeli. Oblačilo je od pleterskih kartuzijanov v dar prejel gospod Drago Iršič, ki v svoji zeliščni lekarni v Žički kartuziji že več kot 20 let obuja zeliščarsko tradicijo.

Kulturna dediščina Žička kartuzije, dr. Nataša Golob – knjižica na 32. straneh izčrpno predstavi zgodovino samostana, začetke kartuzijanskega reda, značilnosti kartuzijanskih samostanov, predstavi Žičko kartuzijo kot umetnostni spomenik, nekdanjo obsežno samostansko knjižnico in spregovori o prihodnosti samostana. Knjižica je naprodaj v prodajalni TIC Žička kartuzija in TIC Slovenske Konjice.

ZA RADOVEDNE:

• Kartuzijani spadajo v strožji meniški red. Gre za puščavniški red, kar pomeni, da njihovi pripadniki živijo asketsko življenje, odmaknjeno od sveta in po pravilu govorijo le, kadar je v resnici potrebno. Prav zaradi tega so kartuzijanom rekli tudi »red molčečih menihov«.
• Ob sprehodu skozi razstavo prisluhnite posebni glasbi, gre za tako imenovane gregorijanske korale. Enoglasno petje brez instrumentalne spremljave je bilo pravilo, ki so se ga morali držati menihi pri petju besedil iz kartuzijanskega antifonarja. V sobi, kjer se nahajajo rokopisi, si lahko ogledate ta poseben glasbeni zapis.
• Kdor je želel vstopiti v ta red je moral biti dobro izobražen, odlično obvladati jezik svojega okolja in seveda latinščino. Znati je moral pisati in sestavljati nova besedila, samo prepisovanje tekstov ni bilo dovolj.

KOZARCI MESTA SLOVENSKE KONJICE

Avtor: Zlatko Magdič, 2014
Lokacija: Razstaviščni prostor

Stalnim razstavam se je 16. maja 2014 pridružila razstava Kozarci mesta Slovenske Konjice. Razstava je avtorsko delo Konjičana Zlatka Magdiča, ki je obiskovalcem na ogled postavil tako imenovani »konjiški kristalni trojček« – poročni kelih, kozarec mesta in kelih. Gre za vrhunsko kristalno mojstrovino treh unikatnih linij kozarcev, bogatih mavričnih spektrov z igrivim prepletom svetlobe in senc, ki v sebi nosijo tudi bogato zgodovino naših krajev. Slovenske Konjice so prvo slovensko mesto, ki je dobilo svoj kristalni trojček z izvirnim pečatom. Razstava je svoje mesto našla v kulturnem kotičku občinskega hodnika in obnovljenih protokolarnih prostorih Žičke kartuzije.

Junija 2016 se je tej razstavi pridružila tudi kamnita miza, ki smo jo lahko dolga leta občudovali za zgradbo Občine Slovenske Konjice. Ker je bila nekoč v lasti kartuzijanov in nosi častitljivo letnico 1656, je prav, da se je vrnila k svojim koreninam v Žičko kartuzijo.

ZA RADOVEDNE:

• Idealizirane zdravilne rastline, ki so upodobljene na kozarcih v brušenih ovalnih medaljonih, so povzete po nogi kamnite mize. Na poročnem kelihu so rastlinski simboli nadomeščeni s simboliziranima prstanoma.
• Miza iz marmorja naj bi stala v paviljonu, obdanem z visokoraslimi vrtnicami, menihi pa naj bi ob nedeljah ob njej posedali, modrovali in srkali zeliščni čaj.
• Kartuzijani so se ukvarjali tudi z zeliščarstvom in zdravilstvom. Po ustnih virih naj bi hudo bolnemu možu s pomočjo zelišč pomagali pri ozdravitvi, zato naj bi jim ta v dar podaril kamnito mizo.

ZA ROMANTIKE:

• Ob sprehodu skozi zeliščni vrt pred samostanom se ustavite v Gabrovem gaju ter posedite na repliki kamnite mize. Prepustite se čudovitemu razgledu na Žičko kartuzijo ter miru, ki jo obdaja.

“ORA ET LABORA” – “MOLI IN DELAJ”

Avtor: Zvone Pelko, KD Zgovorna tišina, 2014
Lokacija: Nad zeliščno lekarno

Razstava skozi kartuzijanska pravila (Consuetudines) pojasnjuje duhovno in materialno življenje kartuzijanov. Je nadaljevanje kartuzijanovega kovanega sporočila Opus Humanum, ki ga srečate ob vhodu v Žičko kartuzijo. Razstava je na ogled od 22. junija 2014 nad zeliščno lekarno.

ZA RADOVEDNE:

• Na razstavnih panojih so poleg zapisanih kartuzijanskih pravil tudi fotografije menihov iz samostana Pleterje pri različnih opravilih.

MAKETA ŽIČKE KARTUZIJE

Avtor: mag. Miro Kvas, 1998
Lokacija: Pokopališka kapela

V notranjosti pokopališke kapele se nahaja rekonstrukcijska maketa Žičke kartuzije v merilu 1:1000. Maketa predstavlja celoten kompleks samostana, kot je bil v času, ko so že opustili Spodnji samostan, ki se je nahajal v Špitaliču. Vsi objekti na maketi, ki so sive barve, danes ne obstajajo več, bodisi so za njimi ostale samo ruševine ali pa jih sploh ni mogoče več videti.

S pomočjo te makete si lahko obiskovalci lažje predstavljajo veličastnost tega samostana.

ZA RADOVEDNE:

• Pokopališka kapela, v kateri se nahaja maketa, je objekt, ki se je v celoti ohranil. Osmerokotna kapela je nadomestila križ, ki je nekdaj stal na tem mestu. Na južni strani stene nad sončno uro je vklesana letnica njenega nastanka – 1469.

POLETNI GLASBENI VEČERI V ŽIČKI KARTUZIJI

Poletni večeri so na Konjiškem rezervirani za uživanje ob zvokih dobre glasbe. Med stalnice poletnega utripa spadajo tudi Poletni glasbeni večeri v Žički kartuziji. Koncerti, ki se že 20 let odvijajo med obzidji nekdaj mogočnega samostana, imajo prav poseben čar. Vsi ljubitelji dobre glasbe se radi vračajo na glasbena razvajanja v ta edinstven ambient. V preteklih poletnih večerih so nas s svojo glasbo razvajala številna zveneča imena slovenske glasbene scene kot so Siddharta, Mi2, Nina Pušlar, Vlado Kreslin, Carmina Slovenica, Nina Strnad, Katalena, Nuška Drašček, Alenka Godec, Nuša Derenda, Neisha, Perpertum Jazzile ter mnogi drugi. Na Centru za kulturne prireditve se trudijo izbirati programe s kakovostno vsebino ter z njimi zadostiti čimvečji krog glasbenih okusov.

ZA RADOVEDNE:

• Imena glasbenikov, ki bodo nastopili na Poletnih glasbenih večerih lahko med drugim najdete tudi v prireditveni knjižici Splošne knjižnice Slovenske Konjice za tekoče leto Kaj, kje, kdaj.

ZA ROMANTIČNE:

• Poletni koncerti so čudovita priložnost za preživljanje prostega časa v odlični družbi, izjemnem ambientu, ob kvalitetni glasbi ter hladni pijači.
• Poleg prižganih bakel, ki dajejo koncertnemu ambientu poseben čar, lahko za sproščeno vzdušje poskrbite tudi sami. S sabo prinesite odejo, poiščite svoj »koncertni kotiček« ter preprosto uživajte!

FESTIVAL LEPOPISJA

Festival Lepopisja je bil prvič organiziran leta 2005. Svoj dom je našel med zidovi Žičke kartuzije, kjer so pred stoletji nastajali znameniti žički rokopisi. Namen festivala je spodbuditi osnovnošolce, da samostojno napišejo besedilo na temo, ki je vsako leto drugačna, ter besedilu dodajo osebno noto in sporočilno vrednost. Festival je sčasoma prerasel lokalne meje in vsako leto se za sodelovanje odloči več osnovnih šol iz vse Slovenije. Zaključno prireditev vedno pospremi kulturni program, kjer se najboljšim ustvarjalcem podelijo posebna priznanja in simbolične nagrade. Vsi prispeli izdelki so nato razstavljeni v razstavnih prostorih Žičke kartuzije.

ZA RADOVEDNE:

• Otroška domišljija ne pozna meja. Ko jo združimo še z na roko napisanim besedilom, dobimo to, čemu je namenjen Festival lepopisja. Če vas zanima, kako se v svetu digitalizacije ohranja lepa ročna pisava, vabljeni, da se nam pridružite na zaključni prireditvi ter si ogledate razstavljene izdelke vseh sodelujočih.

POROKE V ŽIČKI KARTUZIJI

 “… Vidiš, tu je prostor, kjer tvoji prstni odtisi še vedno počivajo,
tvoji poljubi se še čutijo in tvoj šepet še vedno odmeva. Je prostor,
kjer bo del tebe vedno tudi del mene.”
– Gretchen Kemp

Žička kartuzija, nekdanji samostan kartuzijanskega reda, katerega korenine segajo nazaj v 12. stoletje, zaradi svoje unikatnosti in veličine spada med prav posebne destinacije. Vsak, ki jo obišče, občuti poseben čar in energijo, ki poskrbita, da se v zavetje tihe lepotice vračamo znova in znova.

Dan, ko se začenja vajina skupna pot lahko nadgradita tudi z izbiro edinstvene lokacije, ki vama bo za vedno ostala v spominu.

Naj vaju tiha lepotica Žička kartuzija popelje v novo poglavje vajinega skupnega življena.

ZA RADOVEDNE:

• Povpraševanje v zvezi s poroko lahko pošljeta na info@gastuz.si ali pokličeta na telefonsko številko 041 602 235 – Mateja Smogavc.

ZA ROMANTIČNE:

• Čarobna kulisa Žičke kartuzije bo poskrbela, da vaju bodo tukaj posnete fotografije spominjale na dan, ko sta združila svoje poti.

ZELIŠČA IZ ŽIČKE KARTUZIJE

Žička kartuzija je bila znana po zdravilstvu že od njenega nastanka. Kartuzijani so v skladu s svojim redom živeli skromno in preprosto, z odrekanjem, molitvijo in meditacijo. Posebno skrb so posvečali bolnim sobratom, kasneje pa tudi okoliškim prebivalcem. Imeli so urejeno hišno lekarno, gojili so zdravilne rastline in izdelovali leke. Že leta 1185 se omenja delovanje hospitala, kasneje pa so ustanovili eno najstarejših lekarn v Evropi, ki je delovala vse do razpustitve samostana. Vse do danes se je ohranil rokopis »Knjige zdravil«, samostanskih lekarnarjev, kjer so zapisani tudi recepti rimskega zdravnika Galena.

Zeliščarsko tradicijo v Žički kartuziji že vrsto let z ljubeznijo neguje družina Iršič. Skozi leta trdega dela je tako nastala prepoznavna blagovna znamka »Zelišča iz Žička kartuzije«. V prenovljenem obrambnem stolpu se nahaja prodajni prostor, ki nudi obiskovalcem bogat izbor izdelkov omenjene blagovne znamke od različnih zeliščnih čajev, mazil, napitkov do pestre ponudbe kristalov za zdravje in dobro telesno počutje.

Ker že nekaj časa ugotavljajo, da so zelišča uporabna tudi za pripravo zdrave hrane in zeliščnih napitkov, so v družini Iršič razvili vrsto lastnih receptur. Z željo, da bi vas popeljali v skrivnostni svet zelišč in harmonijo nenavadnih okusov iz zelene zakladnice, pripravljajo degustacije zeliščnih namazov in napitkov, ter ostalih jedi z dodatkom zelišč.

Prav je, da z uporabnostjo zelišč seznanjamo tudi mlade. V učnih delavnicah, ki jih organizirajo, udeleženci spoznavajo zelišča v vrtu in v naravi. Naučijo se nabiranja, sušenja in shranjevanja zelišč ter kakšna je njihova uporabnost. Pod strokovnim vodstvom sami izdelajo zeliščne namaze in skuhajo čaj, ter samostojno pripravijo pravo pravcato pogostitev.

ZA RADOVEDNE:

• Ob obisku zeliščne lekarne si ne pozabite ogledati razstave »Ora et labora«, ki se nahaja v zgornjem nadstropju.
• Po lesenem balkonu se lahko sprehodite vse do Ribjega stolpa ter si tako ogledate Žičko kartuzijo še iz drugega zornega kota.
• Če vas zanima, kje rastejo zelišča, ki jih uporabljajo pri svojih izdelkih, se lahko odpravite na obisk njihove Ekološke kmetije Meglič.

ZA SLADOKUSCE:

• Družina Iršič izdeluje tudi svoje posebne namaze narejene iz žit, ki jih pridelajo doma, skute ter domačih zelišč.

LONČARSKI ATELJE

Tradicionalni lončar ni le izjemen mojster izdelovanja lončarskih izdelkov, ampak je tudi eden redkih, ki še obvlada že skorajda pozabljeno znanje – tradicionalno žganje črne keramike. Je eden redkih tradicionalnih mojstrov, ki, ko ga gledaš med delom, podvsem obvlada glino in izdelovanje različnih izdelkov. Čisto vseeno je, ali ima pred sabo tradicionalen lesen kolovrat, ki ga je treba poganjati z nogo ali pa dela na sodobni električni različici. Še vedno pa velja, da je prav žganje ključni in hkrati najzanimivejši del celotnega procesa izdelovanja keremike.

Rok Komel je ustvarjalec, ki mu je glina pisana na dušo in roke, univerzalna in hkrati intimna, prežeta s tradicijo in sodobno občutljivostjo najbolj neposredno izraža avtorjevo senzibilnost.

Umetniška in funkcionalna keramična forma, tehnološka dovršenost, inovativnost, estetika, sporočilnost, ideja, so elementi, ki zanimajo celjskega profesorja zgodovine in etnologije Roka Komela, ki je že med študijem spoznaval zakonitosti klasičnega lončarstva, danes pa je v Celju edini klasični lončar, ki ga tačas ob fukncionalni keramiki vse bolj zanimajo dekorativni, estetsko zasnovani glineni primerki.

ZA RADOVEDNE:

• Vsi končani izdelki so na ogled v razstavnem prostoru in jih je mogoče tudi kupiti. Na izbiro je široka paleta izdelkov od potičnic, vaz, kelihov, kropilnikov, znakov Žičke kartuzije, magnetov, podkev, …

OTAKARJEVA PENINSKA KLET

V starih obokanih kleteh kartuzijanskega samostana Žiče zorijo konjiške penine. Klet je poimenovana po ustanovitelju Žičke kartuzije, Otakarju III., ki jo je ustanovil v davnem 12. stoletju. O Žički kartuziji, ki je imela močan vpliv na kulturni in gospodarski razvoj tukajšnjih dežel v takratnem obdobju in je bila vseskozi sedež vseh kartuzij takratnih nemških dežel, obstajajo originalni pisni viri o kartuzijanski gospodarski dejavnosti, med katerimi je bilo vinogradništvo na vidnem mestu. Že v letu 1173 omenjajo lastne vinograde, ki jim jih je podaril oglejski patriarh Ulrik II.. Leta 1485 pa je Paolo Santonino ob obisku samostana zapisal: » Ta čas imajo sami več vina kakor vsa preostala pokrajina skupaj.« Kartuzijani so vino najprej pridelovali za lastne potrebe,  kasneje pa tudi za potrebe trgovanja.

Danes Vinska klet Zlati Grič v kleteh letno zori do 60.000 steklenic bele in rose penine.

ZA RADOVEDNE:

• Zaradi konstantne temperature v kleti lahko v njeno notranjost vstopajo samo osebe, ki so usposobljene za delo s peninami.

ZA SLADOKUSCE:

• Kozarec dobrega vina ali penine si lahko privoščite v gostilni Gastuž, nastarejši gostilni na Slovenskem.
• Vsi ljubitelji vina in penin imajo možnost pokušine tudi v sklopu organiziranih degustacij v Vinski kleti Zlati Grič.

ZA NAJMLAJŠE